LJUBEZEN. Je večna, magična, popolna v vsej svoji celovitosti,

dominantna, kot plaz snega, ki s strahovito močjo zdrsne po planini in

kot domine podira vse pred seboj.

Potreben je bil samo en spodrsljaj; drobna napaka in odprli so se

viharji občutkov, nekaj kar je varno ležalo pod ledeno površino.

Ljubezen - vsekakor okrutna reč za nekatere, zrcalo resnice za druge.

    Nekateri bi jo znanstveno opredelili kot nematerialen pojav, duh

edine realnosti in temeljev paradiža. Paradiža, da..., ki naj ne bi

obstajal tukaj, temveč onkraj, nekje, kot nagrada, če bomo na Zemlji

poslušni in ponižni.

Teološko gledano torej ljubezen mnogim ni preveč zanimiva, še

posebej ne instant-industriji, težnji po takojšnjem zadovoljstvu, saj

ljubiti za večino religioznih ljudi pomeni ne grešiti v vsej svoji

človeški nepopolnosti in čakati na Godota.

    Tako kontradiktorno, kot kraljica jazza, Ella Fitzgerald,

ki je neskončno čakala na svojega moškega v svoji baladi

The Man I Love, čakamo tudi mi, programirano

in perfektno natančno. Glede na to, da je Ella svoj hit prepevala že

v koncu davnih 50. let, lahko pridemo do očitnega zaključka:

ne glede na razvoj človeštva, emancipacijo, tehnologijo,

kapitalizem in globalizacijo, ženske, že verjetno odkar obstajamo,

čakamo in čakamo, na moškega, ki ga ljubimo.

Ponovitev: "Čakamo in čakamo na moškega, ki ga ljubimo". Da,

čakamo na tistega, ki ga že zdaj ljubimo in želimo sebično pričarati

kot fantoma sredi osebne opere; želimo, da bi nas ljubil na vse

tiste načine, vse tiste noro vrtoglave variante intimne neizpolnjenosti.

Aha, torej moški na katerega "čakamo" in ga že ljubimo,

smo v bistvu me same. Aha, ok. In ni samo ženska kriva,

njeno srce je dejansko moralo postati tako ''veliko'', saj ni enostavno

prenašati vso to polovičarstvo moških možganov. Skupaj smo tako

"skreirali" institucije, zakone, birokracijo in še kaj materialnega v

pričakovanju spiritualnega.

    Tridimenzionalno čutimo, pornografsko masturbiramo, čipovsko

planiramo, institucionalizirano mislimo, virtualno ljubimo!

Smo prava "Facebook generacija", ni kaj! Naše slike, naše spomine

prevzemajo računalniki, naša počutja se zapisujejo v okvire za čustva;

nasmejan obraz, kot simbol veselja, povešen obraz, kot simbol

žalosti. Kot avtistični otroci smo si poenostavili kaos čustev,

uporabili smo simboliko minimalizma, s poudarkom na "manj je več".

Vse je preprosto, črno ali belo, srednje poti ni. Jin se je enega dne skregal

z bratecem Jangom in od takrat se ne zlivata več; danes se igra vsak

na svojem igrišču.

Ali lahko obstajata drug brez drugega? Ali ju kot brata ne vežejo

verižne kapljice strastne krvi?

Ali bi belo bilo belo brez črnega in obratno?

    Mogoče sem poslednja Ana Karenina in z menoj je nekaj hudo narobe;

sem pač ena izmed ta norih, naivnih čustvenih babnic.

Vseeno pa, kot bi rekli Američani- "for the record", jaz "štekam" moderne

tehnološko napredne čase, jaz sem "in" in hitro "skapitalizirana", vem

kdaj ne in kdaj uporabiti kakšno simboliko.

Pridno nosim svoje vgrajene čipe in resnično poskušam živeti polna

norm v virtualnem redu trdih tičev. Kaotično je le to, ko se

mazohistično silim v vsakodnevno biblijsko prebiranje "OSHO-ja",

vse samo, da bi lahko kontrolirala svoja čustva in izstopila ven,

zunaj občutkov in misli, zunaj virtualnega. Takrat vsak zaključek

res smešno zveni, vsaka "zaključena" celota postane tako banalna,

da je mistifikacija slednje, še samo čist absurd!

Zveze, mono ali poli, zakon in papir, cerkev in resnica,

hetero proti homo- vse to gospe in gospodje je ena velika iluzija!

    Preveč predalov sredi večnega raja. Preveč posesivnosti, preveč. Zato

moram občasno izstopiti iz virtualne sebe same in se ponovno najti na

tridimenzionalni planini. V ciklu absurda sem kapitulirala,

pustila za seboj vse svoje pištole, solze in peresa.

Plastična "polivinil" vrečka, ki ne obstaja na vrhu planine.

Sedaj sem le odsev osebe, ki je bila, nekoč strastno dotikala,

razmišljala, delovala, ljubila! Levo pod menoj so moja neizražena čustva,

desno pa kukajo misli, misli, neskončne misli...

V prostoru brezmejnega vesolja, na poljanah realnosti, nekaj pa le

manjka- dejanja, ki nikoli niso bila. Torej virtualno proti realnemu,

enako: ena proti ena.

    Z vsakim ''dokazom'' enakosti  Jin je vedno bolj pogumen,

se nasmeje bratu, brat pa še zmeraj izmika roko. Zakaj Jang ne prime tisto

kar rabi in enostavno opusti tisto česar ne?

Zakaj mu Jin ne pomaga, ali je možno, da kot starejši, tudi on ne ve?

Biti ali ne biti, popoln ali popačen? Polaren ali nepolaren? Virtualen

ali realen? Mogoče se tako brata Jin in Jang sploh nikoli ne bosta

prijela za roko, saj bi se končno zlila v eno in vse bi izginilo v pozabo.

In raj in pekel. Straha več ne bi bilo in kaj bi potem?

Omara brez predalov, ma prosim lepo!

    Večina filozofskih alternativcev, zmeditirano zvenečih megalomanov,

rekla bi: "Ne rabimo ničesar in v takšnem niču, uživajmo nič!" Hm,

zanimivo kako spretno jim je uspelo obrniti vse na glavo.

Saj iz vse te naše neskromnosti, nekdo je moral postaviti nasprotje: nič.

Nič ne moremo etiketirati, enostavno ne gre, nič je nič. In recimo, da

v niču vse obstaja, posledično ne moremo opredeljevati niti kraljico

čustev, Ljubezen. Saj vse v niču je in ni.

A razumete? Ker se itak gre za "nič", torej sploh pomembno ni. In

rojena je revolucija novih mislecev, ki so nam v vsem

našem Jezusovem trpljenju morali servirati neko proti propagando-

fascinanten NIČ!

    A kaj ko jaz, plastična ali ne, še vedno jokam za njim, in

bolestno verjamem, da on BO enega dne prišel in me rešil, on, princ v

belem Maserati-ju. Sem ženska, oprostite in še estet povrhu, se

opravičujem! Med znanostjo in fantastiko, dokazom in dogmo, mogoče

leži nekje dejstvo, priča o polarnosti. In popredalčkana omara ni samo

praktično zanimiva, je tudi realnost, ter je "moja teorija" o zlitju v

eno enostavno utopija.

    Da, kaj če je planina hkrati ledena in vroča, bratom Jin-Jang se nikoli

ne bo treba zliti in kraljici ni ime Ljubezen in če jo pogledamo iz

profila, njen nos niti ni tako raven, kot se je prvotno zdel. Hm, mogoče je

kraljica osamljeni Pinokio, mojstersko izdelan z rok družbene

zdolgočasenosti, je prenapihnjen sindrom popolnosti, ki v današnjem

virtualnem svetu, ne da dihati polarnemu človeku.

    Kdo le, nam polaga robotsko roko, ko prazno izpisujemo besede "Ljubim

te" na zaslonih mobitel aparatov in v obliki elektronske pošte

dotikamo svojo ljubljeno osebo? Sindrom nepopolnosti mogoče?  Mislim,

da je ravno obratno. Gledanje iz oči v oči, nepričakovanje

znotraj brezpogojne ljubezni, danes je tako del še samo predolgih romanov,

za katere nihče več nima časa. Izgleda da, bolj ko se stvari spreminjajo,

bolj ostajajo enake.

Prej in danes, ljubezen ni dovolj izživeta in ostala je zapisana le skozi

nekaj tragičnih junakov, nekaj dvorskih norcev.

    ZAKLJUČEK: Vse današnje predalčkanje iz dimenzije v dimenzijo, iz

urnika v urnik, meje v mejo, zagotovo, če nič drugega, pa je ustvarilo eno:

Zmedeno populacijo mask in scenarijev.

Saj ne vemo več kaj je kaj in prepričana sem, da je nad vso to omaro,

v še enem predalčku, en "smiley face", ki se reži v svoji

kontradiktorni neskončnosti, vsej tej naši človeški ironiji, našem

fantastičnem ekshibicionizmu.

In če mislimo, da smo posušeni, poenostavljeni, varni znotraj predala,

se prelepo motimo, saj smo vedno bolj fantastične omare, v naši

teatralni negaciji izobilja!

    Se spomnite, ko sem nekaj stavkov nazaj, kontradiktorno napisala

najbolj  strašno besedo- ''Zaključek'', ter dokazala utelešenje človeka-robota?

To dragi moji, priča o vsej naši bogati naravi, ki jo z vsemi močmi ropamo

in se sadistično prenažiramo visoko kaloričnih strahov.

Če eksaktno ne vemo, kje začeti in eksaktno kje končati,

obsesivno-kompulzivno štejemo poraze, kadimo rakaste palčke in kupujemo

"Louboutinke". Hej! Hej! Mej ni! In to je jasno kot beli dan, a tako zelo, zelo

dolgočasno in kot je rekel Kundera, mogoče celo "neznosno".

Zato pa, gremo še kar naprej poljubljati naše plastične sive oblačke

dvomov, sredi belega, sredi jasnega.

    Ljubezen. Je ali ni? Eno ali dvojno? Hkrati ali posamezno?

V zaključku vsekakor nisem objektivna, saj zaključek sploh ne obstaja,

je kot "svinjska gripa"- namaskiran. Zato pa, brez mask in zaključkov,

nekaj samo pudarjava, jaz in moj simbol za veselje:

Ne zaklepajte svojih vrat, saj monstrumi so tako čudovito mehki onkraj

brezmejnega...