Kar štiri leta smo čakali na prvenec skupine Sixtynine »You Are Me«. Vsi ljubitelji rocka, sploh tistih prvinskih ritmov in organskega pridiha, boste zagotovo prišli na svoj račun. Splačalo se je čakati. You Are Me je pristna, sodobni produkciji navkljub, v svojem bistvu srčna in resnična glasba, ki na tradicionalni način v slogu zgodovine najboljšega rocka seže do srca. Pri snemanju ni bilo uporabljenih danes vseprisotnih računalniških pripomočkov, kot so autotune ali virtualni instrumenti, s tem pa je skupina želela dokazati, da je možno posneti sodobno zvenečo in sproducirano glasbo - rock&roll brez bližnjic. Zadnji deli snemanja in detajli na albumu so bili posneti v studiu na Kanarskih otokih, kamor se bo bend tudi vrnil že letos poleti, za tri koncerte v priznanih rock klubih. In tja tudi sodi, saj plošča ob poslušanju kar kriči po tem, da je bila delana za trg, ki je veliko širši od naše dežele. Za besedili, ki se lahko na prvo žogo slišijo le običajno romantična, se skrivajo pogosto veliko bolj globoka razmišljanja in dejansko življenjske izkušnje: okrevanje po bolezni (Don't Give Up), smrt in slovo od družinskega člana (Still Dreaming), relativnost strani v konfliktih, vojnah, politiki (You Are Me) … Sliši se vpliv različnih zvokov največjih legend rock glasbe, kar najbrž ni niti čudno glede na zgodovino skupine. A pomembno je, da je navsezadnje skupina iz cover banda prerasla v zagotovo resno glasbeno skupino s prvencem, ki jim ga lahko zavida marsikakšen prekaljen slovenski band z več posnetimi ploščami. Pevec Tomaž Klepač je že dokazal, da je mojster glasovne preobrazbe, kar se sliši tudi na plošči. Sprva sem imela problem, saj sem pri prvem poslušanju razmišljala, ali je zaradi tako različne vokalne interpretacije nemara izgubil rdečo nit lastne identitete, nato pa sem ob ponovnem poslušanju preprosto dojela, da je resničen problem v tem, da vse prevečkrat poslušamo plošče izvajalcev, ki žal zvenijo iz pesmi v pesem identično. Bodisi zaradi preveč specifične barve glasu izvajalca ali zaradi preprostega dejstva, da raje ostajajo v svoji vokalni coni udobja, kot da bi podirali meje svojih vokalnih zmožnosti, pač zvenijo 'isto'. Klepač tukaj izstopa, ni ga strah vokalnega eksperimentiranja, kar resnično cenim. Preprosto na našem prostoru ne najdemo veliko izvajalcev, ki bi si upali to početi, oziroma je le teh le toliko, da lahko rečemo da so prej izjema kot pravilo. Zatorej, sem zaključila, da Tomaž nima krize lastne vokalne identitete, temveč ga preprosto ni strah eksperimentiranja, za kar pa seveda potrebuješ tudi veliko mero talenta in njemu ga ne manjka. Vsekakor velik vokalni preskok iz pred nekaj let, ko smo ga bili še vajeni kot frontmana skupine Delirium, s takrat še dokaj neizklesanim vokalom. Največji problem slovenskih pevcev, ki posnamejo ploščo v tujem jeziku vidim tudi v slabi dikciji, ki lahko v trenutku pokoplje band. Pri Klepaču tega ni zaznati, z dikcijo se je celo približal peščici najboljšim slovenskim pevcem, ki imajo izvrstno dikcijo, kot sta na primer Buda (Elvis Jackson)n in Kevin Koradin (Tide, Gora). Klepač je tudi eden izmed redkih slovenskih pevcev, ki brez težav preklopi iz svojega 'chest voice' v 'head voice' in prehodi ne zvenijo čudno, temveč so dokaj gladki, ko pa se začne poigravati s 'falsetom' pa lahko slišimo v njem tudi nekaj Axla, kanček Taylerja, še najbolj pa je njegova barva glasu na višinah spominja na Josha Todda, pevca skupine Buckcherry. V glasbi se čuti močan vpliv legend rocka 70 let. Pesem "Come To Me" bolj, kot katera koli druga na albumu prikliče duh Led Zeppelinovkse tradicije iz 70ih, z uvodno polovico na akustični kitari, godalnim dodatkom in celo dolgo ne več v trendu solom na analognem sintesajzerju, ki pa ga je čisto na koncu pesmi za moj okus celo malce preveč, saj mi v spomin prikliče preveč sintesajzerskega rocka 80 let. Si pa močno želim različice te pesmi izključno v akustični izvedbi od začetka do konca, saj pesem naravnost štrli iz albuma in bi jo bilo zanimivo slišati popolnoma 'slečeno in nedolžno'. Poleg rocka lahko na plošči slišimo tudi neverjetne vplive bluesa, kar mi je naravnost všeč, saj v ploščo vnaša dobro mero ravnovesja in spevnosti. Ne vem sicer v katero smer bodo zajadrali z drugim albumov, upam, da bo na njem še več bluesa, akustike in zvočno toplih bobnarskih podlag, ki jih je slišati v nekaterih skladbah prvenca

Album je produkcijsko izjemno dovršen, kar sploh ni presenetljivo, saj se je pod njega podpisal priznani slovenski producent Andrea Effe, ki je znan po sodelovanju z več slovenskimi in tujimi priznanimi glasbeniki in ima izjemno uho za glasbeno barvitost in razgibanost. Effe je povedal: »Posneti album čistega rokenrola z odprtimi vrati tako za sodobnost kakor tudi za retro prizvok je izziv kakršnega bi se veselil kateri koli rock navdušenec. In seveda pušča veliko možnosti za vsa tista dobra stara načela in načine pri delu v studiu, ki so danes, v dobi računalnikov, površinskosti in konstantnega iskanja bližnjic žal veliko krat zapostavljena ali celo v zatonu. "You Are Me" je vse to ponujal«.

avtorica: Kaly Kolonič