Davor Radolfi, hrvaški latino pevec, ki hrvaško in tudi nam bližnjo bivšo jugoslovansko sceno navušuje je več desetletij, je pred kratkim izdal novo pesem Od Božića do božića. Poleg tega, da s svojo karizmo pridobiva vedno znova in znova mlado publiko, je velik humanitarec. Po svojih stopinjah pa stopa tudi hči, ki je pred kratkim izdala s skupino Judette prvi samostojni album. V prijetnem vzdušju smo se pogovarjali v enem od znanih ljubljanskih gostišč in nastal je precej zanimiv intervju.

Pred kratkim ste izdali novo pesem o Božića do Božića. 

Gre za optimistično pesem, predvsem, da ljudje ne bi bili tako žalostni, saj živimo v precej stresnem obdobju. Meni je denimo zelo všeč pesem od Chris Rea, Driving for Christmas.  Ko se večkrat peljem domov, se spomnim na to pesem. Za Božični večer pa sem doma in ga praznujem tradicionalno v družini, pri čemer  zelo spočijem. Na splošno mi je december zelo ljub mesec, ker je zaradi teh praznovanj zelo poseben.

Kako ste dobili navdih za to pesem?

Že dolgo nisem imel takšne pesmi. Zadno s takšno vsebino sem posnel leta 1992 z naslovom Ave Maria no morro, ki sem jo snemal v Španiji, drugo verzijo pa sem snemal s New swing kvartetom, od tega je minilo več kot deset let.

Je to uvod za novi album?

Mogoče v naslednjem letu, imam že 18 albumov, mislim, da  jih je precej ( smeh).

Po vseh teh letih kako dobi pevec motiv, da izda novi singl ali ploščo?

Navdih dobim pri ljudeh, precej se namreč družim z njimi, se z njimi pogovarjam, povedo mi kaj so doživeli, kaj sem doživel jaz in tako dobim določeno idejo. Ko dobim trenutni navdih ga moram izkoristiti. Recimo meni so všeč pesmi, ki imajo za tematiko življenje, recimo ena takih je » Ja živim kako živim«, Gre za življenje, ki ga živimo vsi, ker smo v principu vsi krvavi pod kožo. Doživljamo svet, ki se razlikuje v podrobnostih. Tako mislim, da je povsod, tako za gledališče, slikarstvo, oziroma v drugih sferah umetnosti.

Ste družaben človek?

Zase lahko rečem, da sem družaben človek, rad se družim z ljudmi in popijem kozarec dobrega vina. Rad delam pesmi v duetu, pri čemer jih ne delam kar tako, ampak z ljudmi, ki so mi pri srcu in s katerimi sem dal nekaj v življenju.

Kateri album vam je najljubši in morda ni bil najuspešnejši?

Gre za album, ki sem ga naredil že veliko let nazaj. Gre za album, ki je bil že malo izven časa in spada v kontekst newyorške glasbene scene in začinjen s jazz latino ritmom. Vsaka pesem je izraz svojega časa in kaže čas v katerem živimo. 

Kdaj ste se zaljubili v latino glasbo?

To je povezano s Argentino, ker sem del časa preživel tam. Del sorodnikov tam živi še iz časa prve svetovne vojne, ko so moji predniki odšli s trebuhom za kruhom in ne zaradi političnih motivov. Najprej sem se ukvarjal s latino ameriško folkloro, tako da prva plošča, ki sem jo izdal je bila Ritmo Loco.

Kako bi opredelili vaše občinstvo?

Gre za relativno mlado občinstvo, predvsem prihajajo ljudje, ki so zaljubljeni, kajti tudi struktura moje glasbe je precej takšna. Nekaterim je moja glasba postala všeč zaradi njihovih staršev, ki so tudi poslušali svoj čas mojo glasbo. Lahko rečem, da gre za precej zaprt krog.

Slišal sem, da je vaša hči naredila album?

Ali me želite vprašati, ali sem imel vpliv nanjo? Ne nisem. Skupini je ime Judette, lahko pa rečem, da je izjemno talentirana in da je odziv kritike dober. Igrajo precej urbano glasbo, ki je odziv na potrebe mladih. Bil sem na promociji prejšnji teden in odšel zelo zadovoljen. Imajo svojo Facebook stran, kritike prihajajo povsod iz Jugoslavije.

Kako lahko ločite zasebno od javnega življenja?

Stvar je v tem kako osebo imaš v življenju. Žena mi precej pomaga in je moja desna roka. V principu moraš imeti talentirano osebo pri sebi, ki razume tvoj stil življenja. Večinoma smo umetniki majhne žrtve vsega tega, ker ni lahko živeti tako.

Ali se ukvarjate s športom?

Zelo rad imam tenis, igral sem rokomet in košarko. Ne izpustim pa niti ene nogometne tekme, tekem Lige prvakov, ali kakšno kvalitetno atletiko. Tudi NBA liga mi je pri srcu.

Ali ste humanitarno dejavni?

Sem in tudi menim, da mora človek pomagati v okviru tistega kar zmore. Imel sem primer nekega dečka iz Zagreba in napisal sem mu pesem » Ja sam ponosan na tebe ( Ponosen sem nate) in jo podaril njegovi mami.

Ko smo že pri mlajših ljudeh, rešili ste nekega dečka. Lahko nam poveste več o tem?

To je bilo spontano in če ne bi neka ženska tega objavila v medijih, ne bi tega niti obešal na velik zvon. To je bilo na Dravi pri Mariboru. Videl sem osebo, ki je v težavah, spontano sem skočil ter ga rešil.

Všeč vam je tudi italijanska glasba?

Seveda najbolj italijanski klasiki, Lucio Dalla in ostali. Ko govoriva o čezmejnem prostoru, sem spomnim nastopa v Devinu, ki mi je ostal v lepem spominu.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Nimam posebnih načrtov, tako pot kot mi jo bo Bog zarisal, tako pač bo. 

Avtor: Tomo Ravbar

blog